Testiranje uporabnosti – Usability testing

Prejšnji teden smo na firmi dobili nalogo, da ocenimo kakovost nekega spletnega mesta … Kot že ničkolikokrat se je zgodilo podobno: spletno mesto je lepo, urejeno, grafično domišljeno in izpeljano. Na prvi pogled vse kul! Potem dobiš dostop do Google Analytics in začneš kopati in odrkiješ velike napake v potekih obiska uporabnikov, velike izpade v tokovih in ogromno dobrih, slabih, predvsem pa čudnih številk. Brez da bi ti kdo razložil veliko o uporabnikih in veliko o zgodovini razvoja aplikacije, težko razumeš katere številke ti dejansko povejo kaj pametnega, katere so zanesljive in podlagi katerih se lahko odločiš, kako stvari spreminjati. Znana zgodba!

Kaj narediš? Odločiš se, da je projekt vreden enega hitrega in poceni testa uporabnosti– z vsaj 5 uporabniki, mojimi sodelavci, hitro in učinkovito. In potem vidiš faco naročnika, faco bralca in sošolca na pivu, ki ti vsi hkrati pravijo: 5 uporabnikov boš opazoval! Ha kakšen pa je to đob? To pa že ni reprezentativen vzorec populacije! Sej vsi vemo kako se obnašamo! In potem te postrani gledajo programerji: itak smo vse že predvideli v procesu načrtovanja, naša aplikacija je izdelana po visokih standardih kakovosti, sej bomo statistiko potem pogledali. Ampak, lahko si miren, kajti:

Testiranje uporabnosti je najmočnejše orodje za preganjanje slabih uporabniških izkušenj – preverjeno očara vsakega progarmerja, načrtovalca in celo najbolj trmaste stranke.

Dizajnerji moramo razumeti svoje uporabnike

Ampak, saj bistvo načrtovanja je da si nekdo zamisli, kako se bodo uporabniki obnašali in nato načrtuje sistem/softver/produkt/storitev! Seveda je, s pomembnim detajlom: tisti nekdo mora dobro poznati uporabnike za katere načrtuje. In hudič je ravno v tem, da ljudje izredno radi projiciramo svoje predstave, razumevanje, svoj pogled na svet na druge. To je konec koncev osnovna predpostavka sposobnosti zavedanja: zmožnost vživljanja v druge soorganizme.

Dizajnerji smo samo navadni ljudje, ki si delimo izredno ljubezen do ustvarjanja novih, dobrih, lepih, zanimivih in igrivih stvari. In ker hkrati projiciramo svoje ideje in mentalne modele na druge, moramo res, res dobro poznati svoje uporabnike, da vedno znova spoznamo, da smo si stvari popolnoma drugače predstavljali, kot so si predstavljali drugi. Velikokrat boleče, a vendarle resnično.

Spoznajmo torej našega juzerja – kako se obnaša, kako razmišlja, kako dojema rdečo, ali bo opazil najprej sliko in potem gumb, ali se bo znašel v prostoru, ali bo v požaru v paniki znal uporabiti avtomat za gašenje … V digitalnem svetu spoznamo svoje uporabnike tako da jih posedemo za računalnik in opazujemo: z uporabnostnim testiranjem.

gui_cartoon.png (800×449)

Discount Usability testing

Kako gre testiranje uporabnosti po metodi discount usability testing, ki jo je populariziral Jakob Nielsen?

Na kratko:

  1. Od 5 do 8 uporabnikov posedemo za računalnik, ki snema.
  2. Povemo jim zgodbo da se lažje vživijo v nalogo.
  3. Opazujemo jih kaj počnejo, jih spodbudimo naj povedo kaj razmišljajo in smo čim več časa tiho in pomagamo le ko kaj res ne gre.
  4. Posnetke pogledamo še enkrat in … smo priča eksploziji uporabnostih problemov in idej kako jih odpraviti. Yesss!! :)
  5. Ah ni še konec! Napišemo poročilo, vključimo posnetke in navdušimo vse udeležene.

Recept za Veliki Uspeh:

  • 5-8 uporabnikov
  • Testing scenariji oziroma naloge (recimo: uporabnik mora v spletni trgovini kupiti 2 izdelka)
  • Uvodna zgoba (recimo: “si andrej iz Tolmina in ne moreš v ljubljano. Prijatelj ti pove za spletno trgovino”)
  • Na računalniku imamo nameščen software za snemanje ekrana in zvoka (priporočam Camtastia)
  • Seveda smo računalnik prej očistili in pripravili nevtralno prvo stran “interneta” (recimo Google search). Ne smemo pozabiti počistiti seje in pripraviti vse morebitne offline rekvizite.
  • Če bomo rabili dostop do emaila ali facebooka, moramo omogočiti da se uporabniki tja lahko prijavijo in potem tudi pobrišejo za sabo svoje login informacije (priporočam uporabo Google Chrome v Incognito načinu ali Firefox v Private načinu)
  • Dobro jim razložimo, da testiramo uporabnost aplikacije in ne njihove sposobnosti. 
  • Tudi to poudarimo, da je njihova naloga LE to, da se čimbolje vživijo v svoje domače okolje. 
  • Razložimo jim tudi, da jih snemamo izključno za namene kasnejše analize.
  • Potem začnemo z uvodno zgobo in …
  • Ne delamo nič, kot le poslušamo in spodbujamo, naj govorijo kar berejo in gledajo.
  • Če človeku mogoče nekaj ne uspe, nič hudega. Je pač dovolj jasno, da nekateri ne bodo zmogli.
  • Zaključimo z zahvalo in razlago kaj se bo zgodilo z rezultati in še posebej s posnetim materialom (!).
Kaj pokvari vse skupaj?
  • Sprašujemo leading vprašanja “ali vidiš tisti gumb tam na desni”? NE! 
  • Stalno neki govorimo? NE! Rimember: opazujemo interakcije, ne kaj uporabnik meni.
  • Odnehamo preden odnega uporabnik? NE! Ljudje so presenetljivo potrpežljivi. Včasih je bolje počakati še pol minute, da se človek muči, ker bo mogoče odrkil kakšno bližnjico.

Največji challenge je dobiti uporabnika v njegovem naravnem okolju

Zakaj? Ker se ljudje über drugače obnašamo, ko vemo, da nas nekdo opazuje – ker smo socialna bitja hočemo stalno ugajati, naučili smo se, da je  izredno zakomplicirano komunicirati, zato smo izredno previdni in preračunljivi. Najmanjše podrobnosti o nas – naša  podzavest – je konec koncev nekaj zelo intimnega, zato to ne-radi delimo.

In tudi zato, ker je bistvo uporabnostnega testiranja opazovanje mikro interakcij in obnašanja – in ne to kakšno je uporabnikovo mnenje o grafični izvedbi, o funkcionalnosti, morde niti ne o celotni kakovosti aplikacije. Od tega kar ljudje razmišljamo v podzavesti, do tega kar ljudje razumemo in percepiramo, do tega kar ljudje znamo artikulirati je vesoljska pot z veliko informacijskih izgub. V testiranju uporabnosti se NE ukvarjamo z mnenjem uporabnikov, temveč opazujemo njihove podzavestno rokovanje z vmesnikom.
(Se mogoče še kdo ne sprašuje zakaj so ankete tako zelo slab in zlorabljen način povzemanja mnenj uporabnikov?)

  • Zato se moramo tako zelo potruditi z uvodno razlago zakaj vse skupaj gre, kaj bo z rezultati, zakaj snemanje.
  • Zato se moramo potruditi z uvodno zgodbo z vživljanjem.
  • Potruditi se je treba tudi z uvajanjem v okolje: včasih dam nalogo uporabnikom, naj z googlom za hec poiščejo nekaj smešnega – da preklopijo v “zdej-sem-za-kompjuterjem” mode, se navadijo na miško, tipkovnico, resolucijo …
  • Včasih na začetku uporabnika tudi uvedem z kakšnim “konstekstualnim vprašanjem” (contextual inquiry), da se v zgodbo, v nalogo še bolje vživijo. Hkrati včasih pridobim pomembne informacije o tem kaj uporabniki mislijo da vejo … oz. kaj vejo da mislijo :P

5 uporabnikov moram opazovati? In to je analiza?

Seveda, 5 uporabnikov ni reprezentativen vzorec populacije, ampak to niti ni potrebno, saj gre za kvalitativno oz. kakovostno analizo. Nasprotno od kvantitativne analize – kjer ugotavljamo resničnost postavljenih tez – tokrat iščemo hipoteze o (ne)uporabnosti vmesnikov.

Jakob Nielsen je razvil matematičen model, ki dokazuje, da je 5 do 8 uporabnikov dovolj za ugotavljanje večino najbolj očitnih napak v vmesnikih. Seveda v določenih primerih to ni dovolj, tokrat se posvečamo večini primerov načrtovanih sistemov – ki na žalost še od daleč niso videli poskusov razumeti uporabnikov.

Verjetno potrebujemo raznolike in reprezentativne uporabnike?

Sicer je to zopet odvisno od kompleksnosti aplikacije in nivoja poglabljanja, ki ga je že kdorkoli posvetil uporabnikomo, vendar večinoma velja, da je pri uporabnikih pomembno najbolj to, da so se zmožni sprostiti in se obnašati kot navadni uporabniki. Zanimivo je na žalost ravno to, da je največ nesposobnih “uživljalcev” ravno med načrtovalci samimi!

Torej, participant je lahko sestra, mama, prijatelj, sodelavec, mimoidoči, pravi uporabniki, direktor, otrok, stara mama, mačka (no to ne) … kdorkoli, le da bo dovolj sproščen v svojem računalniškem okolju in da bo zmožen deliti svoje podzavestne gibe in razmišljanja in ne bo poskušal deliti svoje super-neodvisne strokovne oh-ah ocene o kakovosti vmesnika.  Aja, no: mora pa znati uporabljati računalnik … :)

Zakaj pa moram nujno snemati?

Čar in bistvo uporabnostnega testiranja je v opazovanju mikro interakcij. Vsi vemo kako lahko razparceliramo mikrosekunde v trenutkih, ko se nekaj izredno pomembnega zgodi v naših dolgih življenjih. Ko recimo padaš iz kolesa; ko recimo vidiš, da se boš zaletel z avtom; ko si na vrhu banđiđamping rampe in se odrineš – možgani se v trenutku napolnijo s kisikom, adrenalin šopa, film se ti v trenutku odvrti. Ljudje z našimi čutili in motoriko obvladamo svet okoli sebe veliko hitreje kot to zaznavamo v vsakem trenutku. To bi bilo itak preveč naporno za naše bizi možgane in tudi brezveze  – razmišljati moramo samo o najbolj pomembnih stvareh.

Stotine gibov, besed, gibov, ki jih uporabnik računalnika opravi na sekundo je preprosto preveč, da bi si zapisali ali zapomnili.  Ko že tretjič gledaš isti posnetek kako nekdo uporablja spletno mesto in vedno znova najdeš nove detajle v obnašanju, se zaveš kako veliko se je zgodilo v eni sami sekundi.

Zanimiv test je tudi če posnameš samega sebe. Nemogoče se je sicer popolnoma vživeti v uporabnika (razen če dejansko prvič vidiš aplikacijo!), vendar je fascinantno videti koliko potez, ki jih nisi planiral ali opazil si dejansko naredil.

In na koncu sledi zadoščenje in hkrati trdo delo

Kvalitativne analize počnemo načrtovalci zato, da razumemo uporabnike. Nikoli pa ne moreš vsega v polnosti, kar si doumel v takšni študiji prenesti na ostale udeležence na projektu. Naročniku je potrebno prikazati pomembne dele uporabniške izkušnje, ki potrebujejo pozornost, predvidene izboljšave ter poslovno vrednost tega. Prav tako je potrebno zaključke skomunicirati potencialnim razvijalcem ali sodelujočim načrtovalcem ali oblikovalcem.

In kot vemo je izkustveno znanje najtežje predajati, zato je “poročilo”  sicer nujno zlo, pa vendarle najlabša možna oblika predaje. Kratki video posnetki s predstavitvijo so preverjeno bombe navdušenja. Kmalu bom objavil kakšnega, le da dobim žegen za objavo. Če se subscrajbate vas bom obvestil. 

Sedaj poznamo uporabnike. Ko vse to utegnemo povedati naročnikom in razvijalcem se šele začne pravo delo: načrtovanje in oblikovanje.

Kaj pa ti? Že počeli testiranje uporabnosti? Sem kaj narobe povedal? Sem kaj pozabil? Ste že delali usability testing pri vas? Maš video? Dej šeri.

Če hočeš narest dobro storitev ali produkt, moraš razumeti uporabnike, kako se obnašajo in kaj hočejo, pa tudi posel. No, to počnem jaz: večinoma za internet, včasih pa tudi načrtujem tudi ne-digitalne izkušnje.

About me:
about.me/danijel.kurincic

danijel.kurincic@gmail.com

Follow

Get every new post on this blog delivered to your Inbox.

Join other followers: